VSAK IZBIRA SVOJO POT RAZVOJA

Človek opazuje, čuti in doživi svoja stanja, jih sprejema ali ne in se razvija. Razvoj se odvija z več ali majn ovirami na tej poti. Kot osnovo imamo za razvoj na voljo izročilo svojega rodu, imamo to, kar smo postali do zdajšnega trenutka in to, kar si upamo uvideti ali predvideti zase in tako izberemo nasleden korak. Svojo pot lahko vidimo jasno, ali pa se ne trudimo in se prepuščamo samodejnemu delovanju tako imenovanega hitrega uma oziroma podzavesti. Zaradi našega hitrega uma oziroma podzavesti, vodiča, ki nadzira samodejno delovanje organov ter odzivov telesa na okoliščine in situacije, se lahko zavesten um svobodeno ukvarja z razmisleki in čutenjem zatečenega stanja. Ko se tega zavedamo, smo v polni zavesti sposobni dajati navodila hiteremu umu, za varne odzive telesa na prizore, ki jih zaznavamo okrog nas.

Kot eden izmed mnogoterih zavestno obstoječih končičev stvarstva, samostojno in v polnosti zaznavamo svoje sebstvo ter lastno nadzavest, torej brezčasen um, katerega bi nekateri imenovali akašo. Iz vsega tega izvira naša polnomočnost in sposobnost izbiranja svoje poti, samoizbire, samodločbe in samobitnosti. Mi vsi smo svoje sebstvo, ki je del stvarstva, torej vsega, kar je. Stvarstvo je z vsemi deležniki naš "soavtor" ali sostvarnik. Tako kot vsi, tudi sam izbiram pot, ki jih s poznavanjem vseveljavnih zakonov stvarstva tudi sam zarisujem in vzpostavljam. Vsak izbira svojo pot in upam na srečevanje poti z ludmi, ki vedo zase in da jim je sebstvo pomembnejše od osebnosti. Smo lubezen, mir in sočutje. Pa vendar ne za vsako ceno.

Najpomembnejša stvar v človekovem živenju je izkušnja živenja samega in več kot živenje posameznika je lahko samo dolg do svojega rodu, saj ako pogledamo bolj podrobno, lahko vidimo, da so edini pogoj naši predniki, da sploh dejansko živimo. Torej osnova našega živenja ni država, ampak je vse skupaj bistveno bolj elementarno, zato ne potrebujemo drugih organizatorjev ekonomije, niti šolstva ali drugih motilcev naše samostojnosti. Imamo možnost biti srečni, doživeti lubezen, delovati v harmoniji z naravo in v izobilju, a v poplavi motilcev se moramo prekleto potruditi, da obdržimo pozornost na razvoj sebe, ki nima smisla samo v materialističnem svetu, ampak tudi v duhovnem. Če upoštevamo znanstveno razlago, da smo na materialni ravni sestavljeni iz atomov, ki so 99,999999 odstotkov prazen prostor, ki ga predstavlja prosta energija informacije in zavesti, je pozornost na predmetnost tega sveta majn potrebna kot je potrebna pozornost na duhoven vidik in zavedanje, da smo sostvarniki s svojimi lastnimi dojemanji in odločitvami.

Vsak se odloča zase, razen tistih, ki ne znajo dihati brez navodil in pastirjeve prisotnosti. Ko to ponotranjimo, se nam osvetlijo notranje modrosti in vidiki živenja, ki so v skladu z našo potjo. Spoznanje, da sem omejen le s samim seboj in tem koliko verjamem da zmorem, omogoča da naš skupen svet lahko doživjamo in čutimo za dobrega. Seveda se najprej zavemo svoje telesne in duhovne samobitnosti, nato se zavemo tudi dejanskega sveta, v katerem obstajamo. Namesto, da sprejemamo domišlijske umotvore, kot so državne meje in pojmovanje človeka kot osebe, bodimo pozorni zgolj na to, kar je res in prav. Dejstvo je, da stojimo na zemli in njeno obliko neovrgljivo vidimo kot deželo, tako kot zaznavamo svoje telo in fizikalne zakone. Po našem rodu obstajajo dežele, kjer je poskrbljeno za vsako živo bitje, za vsakega posameznika, da v svoji sreči lahko raste in napreduje. Naš dolg v bistvu ničesar ne jemlje, ampak samo daje. Zato je očuvanje vrednosti in vrednot našega rodu srčika našega živenja.

Naraven človek ne more živeti v skladu s politično korektnostjo družbe, ker mu ta odvzema svobodo in neposreden stik z obiljem. Zato je tudi zelo kritičen in samostojno misli, da se ne bi nalezel prividov in s tem slabih družbenih vplivov, ki jih seje propaganda. Naravno vzgojen človek je individualist, kajti hkratna vzgoja človeka in državljana ni mogoča. Človeka, ki je v izhodišču po svoji naravi dober, nešteto razvad družbe kvari in zato tisti, ki hoče živeti v skladu z naravo, živi predvsem s samim seboj. Samostojen človek se neumnosti ne udeležuje, telesno in umsko je dobro razvit, zdrav, utrjen, aktiven, čustveno razgiban, se ne podreja avtoritetam in je delaven toliko, da zmore živeti svojo neodvisnost in ohranjati svojo svobodo.

Kalupi propagandnega stroja so rak družbe, ki ga ozdravi le post od doktriniranosti in očiščenje programiranosti. Brezbrižna vdanost vodi v bolezni in invalidnost, s tem v odvisnosti in suženstvo. Ubita kultura družbe, ki jo vzgaja država, je izraz dosežkov propagande religij, šolstva, novičarskih medijev, glasbe. Ker se premalo raziskuje navznoter, vodijo simboli, ki ponujajo natikanje krone namesto avreole in tako kot se zlorablja tudi koljado za swastiko... Izkoriščevalska zloraba človekove narave je nedopustna. Ne sprejemam vsiljevanega suženstva in nepotrebnega trpenja. Moja karma je samo moja in ne dovoljujem, da bi jo kdo drugi predpisoval ali mi jo določal. Čutim svojo radost ter svobodenost, ki ju samostojno in neomejevano ustvarjam in živim. Nič ni nedosegljivo, ne glede na dejavnost narcisističnih psihopatov in njihovih čred, ki domnevajo, da obstajamo samo zato, da koristimo njim.

Na zemlji vseh slovenskih dežel živim prosto vseh dolgov in odgovornosti napram državam in drugim ekonomijam, ki poslujejo kot gostujoči trgovci na pod-ročju in ob-močju slovenskih dežel. Z gostujočimi verskimi in ekonomskimi entitetami / pojavmi po svoji volji sodelujem neodvisno, glede na svoje nedomnevane, dejanske potrebe. Ne nosim maske osebe in nisem osebje ekonomskih uprizoritev ali podrejenec zunanjih družbenih dogovorov pod taktirko finančnih ali verskih režiserjev, v kateremkoli pogledu. To velja enako na ravni človek s človekom kot na ravni človek z državo. Zaradi nepremostljivih kulturnih razlik in povsem drugačnih svetovnih nazorov ne morem sprejemati podrejenosti državnim aparatom in upoštevajoč temeljna pravna izhodišča in temelje mednarodnega prava, zavračam podrejenost, tako da preklicujem vse pristojnosti katerekoli države ali korporacije in njihovih agentov. Iz pravnih in zgodovinskih razlogov suvereno razpolagam s svojim živenjem, svojo identiteto, dediščino in drugimi neodtujivimi in neobdavčljivimi pravicami, ki so in morajo biti vedno prepoznane, priznane in upoštevane v zaščito mojega celovitega sebstva.

Vsak ima svojo izkušnjo resenice, ki jo skozi svoje spoznave v živenju in z obstojem samim oblikuje. Na osnovi tega je vsak svetoven nazor vsaj do neke mere individualen. Kadar je svetoven nazor dveh tako različen, da ne moreta sobivati, je prav, da živita obliko odmaknjenega sožitja, kjer spoštujeta en drugega in si ne škodujeta, temveč kvečjemu spodbujata dober razvoj drug drugega, v smislu živenja miru in obilja. V smislu sprejemanja različnosti lahko v medsebojnem spoštovanju hodimo en ob drugem brez povzročanja škode, stisk in omejevanja.

Vsak išče svojo pot razvoja, nekateri smo našli svojo pot v prebujenju, nekateri pa ostajajo zataknjeni, saj sami izbirajo, da ostanejo sužni. Oboje je prav in vsak ima svoje poslanstvo in vlogo v velikem razkritju. Nekateri čutijo poriv, da bi prebujali druge, a vedeti je potrebno, da ne moreš rešiti tistega, ki ne želi biti rešen. Prebujenje je intimna izkušnja, ki jo izkuša le vsak zase. Živenje je paradoks in tisti, ki želijo spati v »Platonovi votlini«, so upravičeni izbrati to pot dokler ne škodijo in če jih vlečemo z njihove poti, jim izkazujemo nespoštovanje njihove izbire. Prebujenje ni nekaj, kar lahko napravimo za druge. Lahko zgolj pokažemo na dejstvo, izbiro, ali bodo prepoznali smisel, pa preustimo v odločitev njim. To ne pomeni, da jih puščamo na cedilu, ampak jim prepuščamo, da živijo svojo izbiro, kot pričakujemo, da nam je dovoljena naša. Najlažje je, da vodimo z vzorom, ko postajamo utelešen mir in lubezen v svojem prebujenju.