PREDSTAVITEV KNJIGE "ČLOVEK V PRAVU"

Knjiga "človek v PRAVU" s preverljivimi dejstvi pokaže, da je vredno biti živi človek. Vsebina je predvsem vodnik na pravnem področju o katerem nas sistemsko ne naučijo in si po navadi lahko le sami mukotrpno izbrskamo. Gre za dejstva, ki nas osvobodijo nepotrebnega stresa vsakdanjega sodelovanja z okoljem katerega pogoje tvori država, saj spoznamo ozadja prevar in možnosti, ki so nam na razpolago.

Človek je upravičen svobode. Ker oseba ni živa stvar ampak zabeležka lastnosti človeka zato ni isto kot živeč človek. Zaradi tega država ni upravičena gospodariti s človekom. Potrebno se je zavedati, da tako kot druge države na svetu, tudi Republika Slovenija ni de-facto država kot republika, ki služi človeku, ampak je (ker tako deluje) pred-vsem gospodarska družba in pravna oseba REPUBLIKA SLOVENIJA, ki je registrirana na borzi s svojim EMŠO in DŠ, vidnim na straneh Dun & Bradstreet, kjer je na voljo še kup drugih zanimivih informacij.

Zato je dobro vedeti kako se ubraniti zablodi, stresa zaradi našega odzivanja na vsiljene tegobe in posledično suženstvu in ujetosti v sistemu omejujočih državnih pravil in davežu davčnih statutov. Poznati je potrebno pravila igre, ter izdelati jasen stav, da se zavedamo kako se odzvati. Nujno vedenje je, da ludje nismo le rojeni ampak smo spočeti še pred tem in smo že od takrat živi. Osebe pa so ustanovljene s strani države šele po našem rojstvu. Torej dejansko nismo osebe, še posebej če tega ne sprejmemo.

Oseba je pravna fikcija, ker je sistem pravna fikcija. Sistem, ki je neživ, ne more komunicirati z živim človekom, zato skuša izsrkati njegov pristanek sodelovati v poslu in ga skuša spustiti na svoj primitiven nivo. Namreč, novorojencu država, torej korporacija ali sistem, izda rojstni list in ga tako spremeni v osebo z ustrezno obliko imena. Na ta način neveden človek od rojstva začne delovati kot oseba, ki z imenom, EMŠOm in davčno številko predstavlja sebe kot uporabno poslovno obliko v sistemu. Torej obstaja človek, ki mu je dodeljeno ime in priimek, na katerega se odziva in za potrebe sistema obstaja kot predstavnik osebe, to je maske, ki ima enako ime in priimek in jo poznamo kot: fizično oseba, pravna oseba, državljan, davkoplačevalec, volilec, posameznik, član, subjekt, torej kar je vse fikcija. Človek je živo zavestno bitje in tega dejanskega človeka je fiktivni sistem spremenil v človeški vir, fiktivno osebo preko rojstnega lista in EMŠO, da bi mu pisal zakone, mu sodil, ga kaznoval in z njim gospodaril.

Vsak od nas se s svojo svobodno voljo v vsakem trenutku odloči, s katero entiteto se identificira, s človekom ali osebo. Ker smo bolj ali manj identificirani z osebo od rojstva, je vsak izmed nas slabši ali boljši igralec izbrane vloge. Globina identifikacije s človekom in birokratskim sistemom je ključen dejavnik za sposobnost razumevanja, kdo nismo in kdo smo. Za gospodarski sistem je najbolj nevarno, da nehajo sodelovati v MONOPOLY –ju tisti, ki razumejo, kdo so, da so ludje, živi, pravi ludje iz mesa in krvi ali natančneje, sebstvo duše, duha in telesa. Ker tako živi vedo, da so kot smostojno živeči iznad institucij in dogovornih vlog, omajejo domnevne pristojnosti, in dolžniško razmerje, ki ga sistem domneva. Izobraženi sistemci vedo, da je sistem predstava in da so institucije prevara lahkovernih, ki nima nobene zveze z reseničnim živenjem, s svobodenim živim človekom. Vedo, da državni gospodarski sistem kot dogovorna družbena ureditev v temelju obstaja zato, da služi človeku.

V t.i. sistemu, ki je gospodarstvo, delujejo samo veljavne pogodbe. Predstavljajo začetek in konec, vse drugo jih ne zavezuje niti se jim ni treba česa drugega držati. Država naj bi delovala na osnovi družbene-pogodbe oz. družbenega do-govora, zato moramo zagovarjati svoje pogodbene pravice. Sistem piše zakone za osebe, saj sistem ne more pisati zakonov za živega človeka, ker je sistem neživ, institucije so nežive. S tem zavedanjem, naslovimo policiste, notarje, sodnike, državne pravobranilce, predsednika vlade in jih soočimo z dejstvi. Po pravilih in normativih se morajo odzvati. Vsi tisti, ki bi vam morali dati odgovore o tem, kdo smo, so tudi pod javno prisego in zato odgovore morajo dati. Vendar se sprenevedajo na razne načine a to ne pomeni, da odgovori ne bodo prišli na plano.

Če se ne bomo ukvarjali s temo živega človeka, torej s tem kdo smo v resenici, bomo ostali na ravni fiktivne osebe, kar pomeni, da, imajo vsi drugi prednostno pravico pred osebo, ki jo predstavljamo za potrebe sistema. Če želimo zase karkoli spremeniti v obstoječem sistemu, se bomo morali pričeti ukvarjati s temo živega človeka, človeka, ki odloča s svojo svobodno voljo, ki je najvišji zakon. Nad človekovo svobodno voljo je le stvarnik/bog/god, pod človekovo svobodno voljo pa obstaja Cerkev in papež in kardinali in škofi in država in ustava in zakoni in državni aparat, torej sistem. Zato uporabimo to znanje in se začnimo obnašati, govoriti in razmišljati kot to kar smo, živi ljudje iz mesa in krvi, duše, duha in telesa, ki smo nadrejeni sistemu in vsem, ki se identificirajo kot pripadniki sistema.

Podatki o katreih je govora v knjigi človek v PRAVU in na mojih predavanjih so pridobljeni iz uradnih vladnih strani in njihovih tiskovin, ter UL - Uradnega lista, AJPES-a, mednarodnih pogodb, ki jih je ratificirala država in listin mednarodnih organizacij, katerih članica je; Tu so še pravne maxime, uradno veljavni slovarji in veljavni znanstveni viri s svojimi publikacijami, zgodovinski spomeniki kot so jezik, antični zapisi zgodovine in drugi artefakti. Torej ne gre za teorijo zarote, temveč za merodajno presojo dejstev, ki deluje kot temelj, na katerem lahko ustvarimo podobo vpravičenih zahtev in jasnih videnj prihodnosti. Vpravičeno je pričakovati, da bodo pogodbenice mednarodnih zavez, vse do izvajanja zadnega a-genta, zaščitile neodrekjive in neodtujive človekove pravice.

NASLOVI; človek v PRAVU

NASLOVI ČLANKOV / PODCASTOV

novo vsako mesečevo meno