DIGITALNO JAVNO

Digitalno javno izničuje zasebnost. Za državo je vsak posameznik voden v računalniku in ker je v računalniku le podatek, tam dejanskega človeka ni. Danes pa razpravljamo celo o prevzemanju digitalne identitete in digitalni državi. Razvrednotenje par-excellence. Z zakoni se že itak posega v naše družinsko živenje, naša intima ni več naša, opredeljujejo nam vsako potankost, kako lahko živimo, kako smemo vzgajati otroke in neposredno ugotavljajo, kakšno je naše premoženje.

Ko je zasebni finančni položaj posameznika postal računalniško obdelan, tako kot je nekoč ročno izpisan in v omarah hranjen zdravniški karton posameznika postal računalniško hranjen, smo že izgubili zasebnost. Z računalniško vodeno davčno številko, EMŠO in št. kartice zdravstvenega zavarovanja, je stanje oseb digitalizirano. Živimo v matrici. Plačujemo z bančnimi karticami in uporabljamo trgovinske kartice zvestobe za popuste, tako da kontrolorji vedo kdaj in kako trošimo ter kakšne so naše navade.

Ustava je zapisana za opredelitev družbenega dogovora, pri tem je le človek tisti, ki je deležnik dogovora. Država torej ne more biti digitalna, ker človek ni digitalen in človek digitalnega ne more imeti za enakovrednega sogovornika. O digitalnem se sploh ne moremo pogovarjati kot o deležniku, ampak zgolj kot pripomočku ali orodju, ki pomaga zagotavljati izvajanje prvega, osnovnega, temeljnega, izhodiščnega pravnega pravila (t.i. Zlatega pravila) NE ŠKODUJ. Zato je vso besedovanje onkraj tega bistva nepotrebno in odmik od samega človekovega smisla ter vodi v škodo. Vse, kar odstopa od Zlatega pravila, je nepravilno in s tem nepravno! Na tem je ves povdarek in nanj mora biti usmerjena vsa pozornost.

Ko obravnavamo digitalno, je z upoštevanjem Zlatega pravila opredeljen smisel, odgovornost in postavljena prava lestvica pristojnosti. Za pristojnost pa je najprej potrebo ugotoviti dejansko stanje, tako da ugotovimo nujno razliko med Republiko Slovenijo, REPUBLIKO SLOVENIJO in RS ter nadalje opredelimo še pristojnost EU in drugih mednarodnih institucij. S tem ugotovimo, kdo škodi in kdo je oškodovan, saj razčistimo, kdo je je državljan česa in kaj to zares pomeni.

Evropska komisija je nastavljena namesto izvoljena in EU komisarji se močno trudijo za uvedbo digitalnega sveta. Digitalna istovetnost (OI/ID), digitalna denarnica, digitalni denar, digitalno vse, predstavljajo kot neobhodno sredstvo razvoja za zagotavljanje varnosti, poenostavljanju postopkov in transparentnosti. Ker smo se že naučili, da vedno lažejo in manipulirajo, moramo razbrati še ozadje.

Sistem CBDC in digitalni ID predvidevata branje prstnih odtisov, obraza in šarenice. Če ne soglašaš, potem ne moreš imeti digitalne denarnice, ne moreš kupovati, ne moreš dostopati do česarkoli in postaneš popolnoma omejen in odrezan od samostojnosti. Torej gre za popolno prisilo in diktaturo, v kateri na vsakem koraku nadzorujejo in upravljajo s tvojim živenjem. Z zavajanjem torej izigravajo in človeku preko prevare krojijo način bivanja. Ja, digitalno predstavlja smrt raznolikosti civilizacij. V digitalnem svetu je tvoje telo obravnavano kot kolateral ali zavarovanje, saj se bojiš zanj in želiš po svoji moči poskrbeti zanj. Mnogi v svoji nemoči sprejmejo tudi vbrizgavanje mRNA svinjarije, ob tem se pa ne zavedajo, da so s tem postali last korporacije, ki jo je patentirala. To, da cepljen človek ni več sam pristojen za lastno odločanje o sebi, je s sodbo potrdilo Ameriško Vrhovno Sodišče leta 2013 C.Č..

Digitalno državljanstvo, kot ga izvaja RS / REPUBLIKA SLOVENIJA v imenu Republike Slovenija, nima veljavne zakonske osnove. Trenutni režim digitalne identifikacije državljanov je nelegitimen, ker deluje na področju sistemske prisile, institucionalizirane diskriminacije in potencialnega kaznivega dejanja zlorabe položaja. Prisila je kaznivo dejanje in je jasno opredeljena v 132. členu Kazenskega zakonika RS (KZ-1): »kdor koga s silo ali resno grožnjo prisili, da kaj stori, opusti ali trpi, se kaznuje z zaporom do treh let«. Tudi ne obstaja pravno veljaven zakon, ki bi v sistemsko urejenem, zakonodajno preglednem postopku določal, kaj digitalno državljanstvo sploh je, kdo ga opredeljuje, kakšne pravice iz njega izvirajo in kakšne pravice se s tem državljanom odvzamejo.

Sistem, ki onemogoča dostop do javnih storitev vsem, ki ne posedujejo digitalnega profila, prisiljuje državljane v odpoved lastni svobodi odločanja. To ni prostovoljna digitalizacija, ampak digitalna pokoritev. Prisiljevanje državljanov v pridobitev digitalne identitete, eOsebne izkaznice, kvalificiranih digitalnih potrdil in uporabo SI-PASS sistema, je neupravičeno, nelegitimno kaznivo dejanje.

Tovrstno delovanje je tudi v neposrednem nasprotju z 38. členom Ustave RS, ki zagotavlja varstvo osebnih podatkov in prepoveduje uporabo v nasprotju z namenom njihovega zbiranja. Vendar v praksi državljan nima izbire – brez soglasja ni dostopa do storitev. To ni soglasje, to je izsiljevanje.

Tudi GDPR - Splošna uredba o varstvu podatkov, ki velja neposredno, že v 1. členu določa zaščito osebnih podatkov pred kakršnokoli obliko nesorazmernega nadzora. Pa vendar nam digitalni sistemi avtomatizirano beležijo vse, brez možnosti, da bi državljan temu ugovarjal. Paradoksalno je, da država v vseh uradnih dokumentih govori o vključevanju vseh, o digitalni enakosti in hkrati počne ravno nasprotno; izključuje vse, ki zavračajo digitalno identiteto in diskriminira tiste, ki zaradi verskih, zdravstvenih, starostnih ali svetovnonazorskih razlogov nočejo postati Borg, ter onemogoča dostop do uporabnega pravnega servisa tistim, ki niso pripravljeni podrediti se digitalnemu režimu.

Vse to se dogaja brez javne razprave, brez zakonskega okvira in brez demokratične kontrole. Tako digitalizacija države uvaja tehnološki apartheid, kjer so digitalno neidentificirani obravnavani kot drugorazredni, brez glasu, brez dostopa in brez možnosti brambe. Zelo kmalu bomo vsi ugotovili, da digitalno v resenici pomeni kletko, v kateri ni prostora za svobodo in z ustavo zagotovljenih človekovih pravic.

Glede na zadnja dogajanja, ko države dnevno sprejemajo stotine sprememb zakonov in o ničemer ne razpravljajo z državljani, ter neprestano zaostrujejo pogoje sodelovanja v njihovi ekonomiji in dvigajo davke, gre vse skupaj v smer ekstremno totalitarnega sistema. Vprašajmo se, kdo dejansko smo in kdo so oni. Vprašajmo, kdo ima pristojnost nad človekom? Vse »zakonske« manipulacije so teroristične diverzije ekstremistov na oblasti, ki ne izbirajo etičnih sredstev za doseganje namena.

Vsiljevalci digitalnega ocenjujejo, da smo tako pozabljivi in tako močno vpeti v suženstvo kreditnih shem, da si ne drznemo nasprotovati iz bojazni, da bi nam vzeli kar imamo. Torej, njihov finančni sistem je res njihov in oni so lastniki denarja. Lastijo si pristojnost, ker si s pomočjo osebe vpisane v register njihove lastnine in pod domnevo tvojega strinjanja, četudi ti niso bili razloženi pogoji, domnevajo sklenjeno pogodbo. Pomagajo jim seveda pohlepni sluge, ki ščitijo svojo cono ubdobja in ne storijo ničesar za sočloveka. Takšni so kriminalci na stolčkih.

Pa vendar je to njihov konstrukt, njihovi zakoni, ki niso naši, niso naravno pravo in mi lako kot protiutež ustvarimo svoje finančno okolje. Zato lahko potegnemo ločnico in ne živimo v NJIHOVI laži, kajti mi ne rabimo sodelovati in ne porebujemo pastirja, ne živega in ne digitalnega.

GEOFENCING - DIGITALNI POVEZANI OSEBNI PODATKI

Pripomočki in orodja, ki oblikujejo naš vsakdan, se vse pogosteje preobražajo v smislu pojma geofencinga. Gre za tehnologijo, ki omogoča ustvarjanje virtualnih mej okoli določenih geografskih območij. Ta navidezna ograja, ki rabi GPS in druge tehnologije za sledenje, omogoča spremljanje, zaznavanje in celo manipuliranje gibanja človeka, vozil ali drugih predmetov znotraj teh meja. Kljub številnim prednostim, ki jih prinaša v logistiki, pametnih mestih ali prometu, pa ta tehnologija odpira pomembna vprašanja o svobodi posameznika, zasebnosti in prihodnosti človekovega nadzora.

Geofencing se v svojem bistvu postavlja kot sodobna različica »električnega pastirja«, tehnologije, ki omogoča, da se posameznike usmerja in nadzira znotraj vnaprej določenih meja. Tako električen avto, mobitel, navigacijski sistemi (GPS) in druge digitalne tehnologije, ki tvorijo internet stvari (IoT), internet teles (IoB), ustvarjajo digitalno ogrado ali t.i. Geofencing, ki deluje kot električnen pastir.

V želji po preobrazbi in nadomeščanju vsega analognega, želijo odstraniti tudi avtomobile, ki jih lahko človek sam upravlja, popravlja in drugače sam nadzira. In prav to se sedaj dogaja v EU. Zato, razumite pomen Zakona o informacijski varnosti ZlnfV-1, ki spreminja 23. Člen Zakona o varstvu osebnih podatkov ZVOP-2 v povezanih storitvah v zvezi z etičnim varstvom digitalne zasebnosti. Če se zavedamo, da nas gospodarji financ dojemajo kot Goyim ali Gentile, lahko razumemo, da je električen pastir, poznan sicer v smislu živinoreje, sistem, ki je namenjen nam kot živini, ki s pomočjo električnega toka omeji naše gibanje znotraj določenega prostora. Ko človeška živina (Goyim ali Gentile) prečka določeno mejo, jih digitalen električen pastir spodbudi, da se vrnejo v predvidena območja. Geofencing je v mnogih pogledih nadgradnja enostavnega kmetijskega smisla v digitalni smisel in to z veliko širšim dosegom. Tako ta tehnologija ustvarja nevidno ograjo za žive in nežive uporabnike, da jih lahko spremlja skozi različne programe v »pametnih« napravah. Praktično gre za tehnološko orodje, ki natančno spremlja in preučuje podatke o obnašanju in gibanju uporabnikov, da omogoča manipulacijo z njihovimi odločitvami v realnem času.

Kljub velikim prednostim, kot so povečana varnost in izboljšana učinkovitost logistike, pa tehnologija geofencinga pogosto postavlja pod vprašaj svobodo in zasebnost posameznika. Geofencing preko digitalnega nadzora povzroča fizično omejevanje, ki omejuje svobodo premikanja, hkrati pa ustvarja nove možnosti manipulacije z uporabniki. Geofencing je mogoče uporabiti kot digitalni zapor, ki usmerja in nadzira posameznike, ki so pripravljeni nadzor sprejeti, četudi se vseh posledic tega nadzora ne zavedajo.

Zlorabljanje Geofencinga omogoča zbiranje obsežnih količin podatkov o posameznikih, njihovih gibanjih, odločitvah in celo navadah, kar omogoča še povečano manipulacijo in nadzor nad tem, kako posamezniki dojemajo svojo svobodo. Zlasti, ko gre za zaščito osebnih podatkov in svobode posameznikov, je za obvladovanje tega izziva ključnega pomena, da se v ustrezne zakone vstavijo stroga etična načela, ki določajo jasna pravila glede uporabe geofencinga, z namenom, da tehnologija ne bi presegla meril, ki so sprejemljive za posameznike in družbo kot celoto. Za vse je pomembno razviti zakonodajo, ki bo zagotavljala pravično ravnovesje med napredkom tehnologije in zaščito temeljnih pravic posameznikov. Geofencing mora biti orodje za izboljšanje kakovosti življenja in ne sredstvo za nadzor, ki omejuje osebno svobodo in zasebnost. Družba se mora odločiti, kje postaviti meje in zagotoviti, da te meje ne bodo prestopili »digitalni pastirji«, ki bi nadzirali vsak naš korak.

Geofencing je brez dvoma ena izmed najbolj revolucionarnih tehnologij, ki bo oblikovala prihodnost človeka in njegovega vsakdana. Izvedba te tehnologije pa bo odvisna od tega, kako uspešno bomo kot družba našli ravnotežje med njenimi prednostmi in potrebami po zaščiti svoboščin in zasebnosti. Zato smo proti digitalni istovetnosti, e-denarnici, biometrični osebni izkaznici, digitalni medicini in vsemu, kar trenutno država ponuja kot hitro, zanesljivo in varno. Vse to je namreč zelo nevarno.