BITKA ZA OHRAMBO ČLOVEŠKOSTI

2. del

Zakoni ne smejo omejevati samoodločanja ter drugih svobod in vlada ne sme biti nad ludstvom in ustavo. RS, ki naj bi delovala v imenu ludstva, se navkljub temu, da ne sme biti nad ludstvom in ustavo, z vsem postopki prisile in omejevanja samoodločanja ter nalaganja novih in novih obremenitev, ker ni oporekana, postavlja nad človeka in celo nad samo ustavo, ki je temeljen vir njenega smisla in upravičenosti nositi ime država oziroma republika. To predstavlja uveljavjanje nelegitimnih zahtevkov in kršenje danih zavez, ki kratijo možnost izpolnujočega živenja in možnost samouresničitve brez človekovega razvrednotenja. RS s tem povzroča škodo in krati pravice, kar predstavlja kriminalno dejavnost. Za ohrambo svojih svobod, pravic in človeškosti same, se s tem ne moremo strinjati. Odmiki od tega za ludstvo, ki tvori smisel države niso sprejemjivi, saj se dogajajo in izvajajo brez našega soglasja in sodelovanja in niso v našem interesu.

Enako se ne moremo strinjati s spremembami ustave in vstopanjem v zveze, ki suverene pristojnosti republike prenašajo na druge organizacije in entitete, saj kratijo naš status svobodenih ludi, ki se suvereno odločamo o svojem živenju. Odtujenost od soodločanja v procesih upravljanja države, je dosežena s prevaro. Prevara je v tem, da postopki potekajo brez našega aktivnega sodelovanja in jih izvajajo tisti, ki jim državljani zaupajo in jim dajejo v roke vajeti svoje usode. Da se delovanje države napravi legitimno, bi bila edina sprejemljiva sprememba ustave zgolj ta, da se vanjo zapiše, da je Republika Slovenija država slovenskega naroda, kar nadomesti dikcijo; - vseh državljank in državljanov. Iz zdajšnje ustave namreč izhaja, da tujci in ekonomske entitete ustanovljene na ozemlju RS predstavljajo enako vrednost in pristojnost kot slovenski narod, brez katerega pa ustanovna listina nima vrednosti. Odmiki od sprejetih simbolov in definicij ustanovne listine republike, brez polne privolitve edinih upravičencev, torej predstavnikov slovenskega naroda, so škodljive za gradnike republike in sužnost ni v našem interesu.

To vedenje lahko uporabimo in se začnemo obnašati, razmišljati in govoriti to kar v resenici smo, dejanski živi ludje, s celovitim sebstvom duše, duha in telesa, v svojem božanskem bistvu nadrejeni javnemu in vsem, ki se identificirajo kot pripadniki sistema. Častivreden človek ni sužen in se ima za svobodenega v vsem kar je. Naučimo se biti dovolj močni držati svoj trden stav v hvaležnost stvarstvu za svobodeno misel in voljo za iskanja kar je res in vzpostavlja prav. Živenje omogoča izkušnjo preizkusov s poslanstvom soočanja z izzivi živenja in hvaležnosti za spoznanja. V iskanju samobitnosti ter zdravih odločitev zase, posredujemo dejstva in spoznanja tudi drugim, kot protiutež močni ekonomski propagandi in obsipanosti z vsemi mogočimi problemi in dvomi, ko je večini težko določiti pravo pot svojega živenja.

Tisti, ki želi izraziti svojo samostojno človeškost se sprašuje, kako naj imamo delujoče pravo brez zunanje vlade. Izhodišče za ta razmislek je v tem, da za samoumevno dejstvo jemljemo, da je že brez uporabe jezika, vsakemu človeku jasno, da živimo v svojem telesu, da smo vsi neposreden del stvarstva, zdaj v tem svetu tukaj, na zemlji in se ravnamo po svojem svetovnem nazoru. Izpod svobodene volje svetovnega nazora živega zavedno suverenega človeka, obstaja nivo, kjer so Sveti Sedež in papež, kardinali, škofi in država z ustavo in statutarnimi zakoni ter državni aparat, torej vse kar predstavlja javno. Prepoznamo in zastopamo zavedanje, da vsi nosimo svoje naravne darove, sposobnosti in vrednost. Iz tega nam sledijo neodtujive pravice, med katerimi so pravica živeti in biti svoboden v iskanju samouresničitve.

V iskanju samouresničitve nas spodbuja ugotovitev, da so številne generacije naših prednikov znale živeti nadvse uravnoteženo, čeprav zelo svobodno ureditev. Vsak je sebi ali drugim prispeval svoje dejanje ali mnenje, ki je bilo pretehtano po lastni srčni presoji. To obliko samovlade in sodelovanja s svetom po upravičeno lastni presoji (kjer pretehtamo le po lastnem čutenju), nam še danes neodtujivo omogoča dedovano prapravo poznano kot »Ljudovlada«. To naše izročilo od katerega se lahko odtujimo le sami je neposredno del Naravnega prava in je osnova človeškega Družbenega-dogovarjanja, ki s svojo zasnovo usmerja človeka na pot sožitja in mirnega napredka v obilje in lastno rast posameznika.

Izziv ohrambe človeškosti je mnogočlen. Vseprežemajoče dojemanje sveta nam ga vceplja nadomestni um, ki se zajeda v vse pore človekovega živenja, tako v zasebno samobitnost posameznikovega obstoja kot tudi skupnega bivanja in pogojuje sodelovanje v ekonomski igri, ki je igra izkoriščanja človekovih šibkosti.

Človek je upravičen in vreden svobode. Ker oseba ni živa stvar ampak zabeležka zrcalne slike lastnosti človeka, kot odsev njegove dejanske vrednosti, zato ni isto kot živeč človek. Zato država razpolaga samo z odsevom vrednosti človekovega celovitega sebstva in ni upravičena gospodariti z dejanskim človekom, temveč samo s poslom, ki je prostovoljno izražen.