BITKA ZA OHRAMBO ČLOVEŠKOSTI

Ukvarjanje s svojo človeškostjo, torej s tem kdo smo v resenici v času tako imenovane IV. Industrijske revolucije je nujno, da ne bomo pristali v razsežnosti digitalizirane biometrično prepoznane fiktivne osebe, kot absolutnega sužna, ki je pripravljen sprejeti svojo razčlovečenost do te mere, da samega sebe ne bo zmogel, niti hotel več prepoznati kot človeka, saj svoje človeškosti ne bo cenil.

Človek kot neodvisen zavesten posameznik, samostojen v svojem odločanju predstavlja samovlado svojega živenja. Človek, ki se zaveda, da v svojem bistvu izhaja iz svoje človeškosti, išče načine za častivredno ohranjanje neodvisnosti svojega lastnega živenja. Samovlada, ki ga opredeljuje kot temeljno preživetveno vodilo je naravno-prirojena zavestno živečemu človeku ali rečeno drugače, od stvarstva dana. Samovlada, kot bit človeškosti, je pot in način kot ga sami pretehtamo po svoji vesti in s tem izrazimo svoj najiskrenejši odnos do obstoja, svojega sebstva ter sočloveka in druge narave.

Zavedno bistvo našega sebstva nas opredeljuje kot gospodarje naše človeške celovitosti, saj posedujemo vest in čustva. Vest kot tisto glasno v nas, ko naredimo kaj narobe ali naredimo kaj slabega, nam omogoča pravičnost in nas postavlja v vlogo razsodnika in odločevalca. Logika in poglobljeno iskanje ter zavestna potreba po tehtanju vsega v iskanju resenice nas postavlja v vlogo pravičnika, ki je zaradi te lastnosti pravi upravičenec merodajnega mnenja, saj nam logična zavestna presoja omogoča kvalitativno presojo podatkov, za katere lahko samozavestno, čiste vestí trdimo, da celovito izkazujejo res in utemeljeno tvorijo prav. Namen raziskovanja sebe in sveta je postajati samostojnejši, boljši, tvornejši človek, ki je v slavo Stvarstva. Za to pa potrebujemo voljo in pogum. Voljo in pogum v prvi vrsti potrebujemo za premagovanje svojih samouničevalnih navad, katerim se pustimo sužniti in omejevati našo lastno presojo o tem, kaj je dobro in prav v tem svetu.

Bistven del človeškosti je torej častivrednost, ki jo dokazujemo kot imetniki čutečega zaznavnega sebstva (t.i. ega). Posedujemo tudi bolj ali majn zavedno božansko nadzavest ter hitri um podzavesti, kjer domujejo programi in avtomatika. Naše sebstvo je nenehno v razmisleku. Razmislek se redko ustavi in nenehno vrti razne misli, med katerimi neke vodijo stran od trenutka zdaj tukaj. Kot duša v večnem etru Vsemirja smo neposredno povezani z zavestjo Vira, v kateri smo enkratni in svobodeni. Duša nas torej telesno povezuje z Virom in to nas opredeljuje kot del Božanskega in ne kot del državnega.

Dojemanje, da je samoumevna in neodtujiva danost, da človek sam odloča, saj ga vodi lastna zavest, se skozi doktriniranost v sprejemanje odločevalcev izven sebe umika iz ospredja. Samovlado, v odvisnikih od nadomestnega uma vse bolj nadomešča vlada izven njih, za interes oblastnikov. Dandanes je človeštvo doktrinirano v pogledu odvisnosti od odločevalske nadomestne inteligence, ki jih oddaljuje od svojega sebstva. Ustvarjena je predstava sveta, ki bi naj bil prezapleten, da bi povprečen človek samostojno odločal o sebi, saj tak zmore preživeti le v organizirani ekonomiji. V organizirani ekonomiji pa, s poplavo zakonskih statutov, oblastniki ponujajo svojo skrb in svoj red, ki ga naj ostali sprejmemo in se po njem voljno ravnamo, četudi o tem ne odločamo sami, temveč ponižno čakamo kako bodo drugi povedali in se le prilagajamo. To povzroča škodo človeku, saj ga vodi v hiranje samostojnosti, pomajnkanje celovite izkušnje živenja in predstavlja onemogočanje izpolnitve svojega poslanstva in preprečuje samouresničitev.

V tako imenovani IV. Industrijski revoluciji, ki se odvija pred našimi očmi in spreminja človeka v digitalizirane biometrične podatke, se dogaja razlastitev človeka od njegove identitete. To pomeni, ne le, da imajo lastniki podatkov prednostno pravico nad človekom, ki se ima za osebo (pravno masko), ki jo nosi za potrebe sistema, ampak gospodarjem podatkov omogoča tudi neposredno upravljanje s človekom v dejanskem času. Lastniki podatkov, katere preko senzorjev pridobivajo od cepljenih ludi, so tudi lastniki patentiranih genetskih izboljšav, ki so del modificiranega človeka. S tem so tudi lastniki telesa gensko modificiranega človeka. Tako postaja človek ne le nevede sužen, temveč dejanska last, degradirana na kos mesa, ki služi eliti egomaničnih psihopatov z najhujšim možnim večvrednostnim kompleksom. Če želimo zase karkoli spremeniti v obstoječem sistemu, bomo morali pričeti braniti svoje sebstvo živega človeka, celovitost naravnega bitja, ki odloča s svojo svobodno voljo, ki je najvišji zakon, saj vemo, da je nad človekovo svobodno voljo le stvarnik oziroma bog/god stvarstva, ne pa tehnokratski bogovi, ki so obrnjeni stran od narave in izkoriščajo nemoč človeka, ujetega v borbo za svoj ekonomski obstoj.

Z odrivanjem od lastnega odločanja se povzroča najhujše razvednotenje človeškosti. Šele ko človek ugotovi, da z neškodovanjem nihče ni upravičen posegati v njegovo neomejeno svobodo živeti samostojno, to postane njegovo vodilo in s samostojnim delovanjem nastopi samovlada.